Land Rover je v prodajne salone zapeljal nadgrajeno različico legendarnega Defenderja, ki sliši na ime Octa. Je še bolj terenski, še bolj robusten, še zmogljivejši in še bolj pripravljen na izvencestne pustolovščine. Napram klasičnemu Defenderju je različica Octa za 28 milimetrov bolj dvignjena od tal, za sedem centimetrov ima tudi širše koloteke in zmore broditi po vodi globine do enega metra. Octa ima tudi predrugačen prednji del z večjimi odprtinami za zrak za hlajenje osemvaljnega motorja in še nekaj unikatnih samosvojih vizualnih detajlov. Na zadku tako izstopajo predvsem štiri oglate izpušne cevi, v notranjosti pa enodelni športni sedeži.
Od klasičnega Defenderja je model Octa tudi občutno dražji, cena zanj je namreč postavljena na okroglih 200 tisoč evrov, z Octo pa Land Rover neposredno konkurira Mercedesu G z oznako 63 AMG.
Pod pokrovom motorja se skriva BMW-jev 4,4-litrski twin turbo motor s 635 konjskimi močmi, s čimer Defender Octa ni zgolj ultra zmogljiv voz za premagovanje terena, temveč tudi hiter, udoben in hkrati športen potovalnik na cesti, ki bo na svojo stran skušal zvabiti lastnike oziroma potencialne kupce novega razreda G 63 AMG, ki je z Octo dobil enakovrednega konkurenta. Pri uvozniku računajo, da bodo na letni ravni našli približno deset kupcev za ultra prestižnega in zmogljivega Defenderja Octo.
Na žalost modela Octa nismo mogli preizkusili, smo pa zato na posebej pripravljen terenski poligon, nikjer drugje kot v kamnolomu, zapeljali dizelsko gnane Defenderje. Z njimi smo imeli možnost zapeljati skozi različne izzive, med katerimi je bilo brodenje po približno 80 centimetrov globoki vodi. Dodobra smo testirali delovanje štirikolesnega pogona in porazdeljevanje navora na posamezno kolo, ko slednje izgubi oprijem na zahtevnih, globokih vdolbinah.
Preizkusili smo tudi, kako se avtomobil znajde pri vožnji z velikim bočnim nagibom. Sposoben naj bi bil voziti pod 45-stopinjskim kotom, kateremu smo se nevarno približali tudi sami. Na terenu smo testirali tudi različne vozne programe in terenske asistente, med drugimi tako imenovan Hill Descent Control oziroma sistem za samodejno nadzorovan spust po klančini, pri čemer smo nastavili hitrost na maksimalno 5 km/h, avtomobil pa je po strmem klancu navzdol samodejno zaviral in nadzoroval hitrost, mi pa smo spust nadzorovali zgolj z upravljanjem smeri preko volana. Brez težav je Defender opravil s strmino tudi v obratni smeri, bodisi je bilo to z nizko hitrostjo, kjer je imel štirikolesni pogon več dela z iskanjem oprijema in s porazdeljevanjem navora na posamezno kolo, bodisi z večjo hitrostjo, pri čemer se je v klanec zapodil kot gams in je s terenom opravil kot za šalo. Nekaj, kar zmorejo le redki avtomobili oziroma le tisti pravi, kleni terenci.
