">Puristi bodo razočarani, da Ferrarijev najnovejši superavtomobil ne rohni z močjo dvanajstvaljnika, a nič ne de, saj je na račun nove hibridne enote s 1.200-člansko konjenico ekskluzivni F80 najbolj zmogljiv serijski avtomobil, ki je kdaj koli zapeljal iz tovarne v Maranellu.
Le kdo še ni slišal za avtomobilske legende GTO iz leta 1984, Enzo iz leta 2002 in LaFerrari iz leta 2013? Ferrari le enkrat na desetletje lansira novega paradnega konja, z usodo postati za vedno zapisan v popularno kulturo. Ti vozni presežki se niso zasidrali v spomin samo najzahtevnejšim strankam, ki so si ga lahko privoščile in v njem uživale, temveč širši publiki, s čimer so pustili neizbrisen pečat, ne le v zgodovini Ferrarija, ampak v zgodovini samega avtomobila. Temu rodu eksotičnih superavtomobilov z značko poskakajočega konjiča se je ravnokar pridružil nov produkt, ki vzame dah. Dame in gospodje, napasite oči na F80, ki kulminira strokovno znanje rdečih iz Maranella v smislu tehnologije in zmogljivosti ter se zaradi vpeljave kopice naprednih rešitev uveljavlja kot novo merilo za inovacije in inženirsko odličnost.
Avtomobil, ki vlada aktualni prodajni paleti Ferrarija, je nastal z nalogo, poosebiti ultimativno v sferi vozil z notranjim zgorevanjem. Strokovnjaki so se za doseg neprimerljive ravni moči in navora poslužili hibridne tehnologije. Vse vidike arhitekture so zasnovali tako, da maksimirajo zmožnosti, od podvozja iz ogljikovih vlaken in ekstremnih aerodinamičnih solucij, ki presegajo vse doslej videno v vozilih, dovoljenih za uporabo v cestnem prometu, do novega aktivnega vzmetenja, optimiziranega na način, da vozniku na dirkališču omogoča izkoristek prav vsakega odstotka sposobnosti. Glede na dediščino znamke ti atributi niso nikakršen šok, a v nasprotju s trenutno ponudbo v sferi superavtomobilov izstopa dejstvo, da je F80 zaradi enostavnosti upravljanja povsem primeren tudi za vožnjo po običajnih cestah – no, vsaj tako trdijo Italijani. Manjši kompromis glede udobja so sicer morali narediti v kabini, ki je občutno ožja in daje občutek sedenja v bolidu Formule 1, toda zahvaljujoč tej zasnovi, ki ji pravijo “1+”, so pridobili ključne prednosti v smislu zmanjšanja upora in teže.
V skladu z dirkaškimi koreninami modela je tudi nova pogonska enota. Ne pozabimo, nekdanji zastavonoše Ferrarija so uporabljali podobno tehnologijo kot Formula 1. Denimo GTO in F40 sta se kot dirkalniki F1 v 80. letih zanašala na turbopolnilnike in ker danes pogonske enote tako v prvenstvu F1 kot WEC sestavljajo šestvaljniki, povezani s hibridnim sistemom, je bilo povsem logično, da se ta arhitektura prenese v novi F80, ki uresničuje potencial, kakršen je včasih v kraljici motošporta predstavljal maksimum. In tako je tisoč dvesto konjskih moči dovolj, da se posebnež, ki bo zaživel v le 799 primerkih, zapiše v anale avtomobilizma kot najbolj zmogljiv serijski Ferrari.
