Za nami je dirka vseh dirk, 24 ur Le Mansa, najzahtevnejša dirkaška preizkušnja na svetu, ki gledalcem v 24 urah postreže z več kot 5.000 prevoženimi kilometri s povprečno hitrostjo nad 200 kilometrov na uro. Že 88. izvedba dirke 24 ur Le Mansa se je letos namesto julija zaradi epidemije odvila v septembru. Po lanskoletni zmagi je pričakovano slavila Toyota z dirkači Sebastienom Buemijem, Kazukijem Nakajimo in Brendonom Hartleyjem, ki sta že tretjič v karieri stopila na najvišjo stopničko, za Hartleyja pa je to druga zmaga.
Toyota je spet nastopila z dvema dodobra izpopolnjenima in dodelanima dirkalnikoma TS050 Hybrid, ki sta bila opešana konjskih moči zaradi restrikcij organizatorjev, ki so si želeli, da bi se v boj za zmago umešal edini konkurent v razredu LMP1, švicarski Rebellion R 13, ki v bistvu ni nič drugega kot francoska Oreca z angleškim motorjem in menjalnikom. Za resne poznavalce dirkaškega športa je to zaton te velike dirke, saj na dirki ni prave konkurence avtomobilskih velesil in vsi navdušenci pričakujejo nov razred Hyper, ki bo postregel s pravimi stroji velikih imen avtomobilskega sveta in Le Mansa, kot so Bentley, Peugeot in Aston Martin. Še posebno je za poudariti Aston Martin, ki je z novim lastnikom Strulovitchem, po rodu ruskim Židom, zagotovo garancija, da bo Aston Martin postavil na zelo pomembno stopnico v avtomobilski industriji in svetovnem motošportu. Razred Hyper bodo ekskluzivni dirkalniki s 560-konjskim bencinskim motorjem in z dodatkom elektrike, ki bo avtomobilom dala krila.
Toyota je seveda pričakovala dvojno zmago, a kot po navadi na Le Mansu ne štejejo pričakovanja in predvidevanja, saj je steza La Sarthe od nekdaj znana po tem, da največji favoriti obstanejo ob progi. Toyotin dirkalnik št. 7 s posadko Kamui Kobajaši/Mike Conway/Jose-Maria Lopez je moral v bokse za menjavo turbopolnilnika in izpušnega kolektorja. Popravilo je trajalo 30 minut, tako da so si nabrali en usodni krog zaostanka, ki jih je postavil na nezahvalno tretje mesto. Pri Rebellionu so zasedli drugo in četrto mesto. Posadka Senna/Nato/Menzes je celo odpeljala najhitrejši krog na dirki s časom treh minut, 19 sekund in 264 tisočink.
V razredu LMP2 je slavila ekipa United Autosports, ki je nastopila z dirkalnikom Oreca. Njihova posadka Filipe Albuquerque/Phil Hanson/Paul di Resta pa si ni pripeljala le prve zmage na tej dirki, dejansko so prvič na najvišjo stopničko stopili kar vsi trije dirkači, ampak so si s tem zagotovili tudi naslov prvakov v LMP2 vztrajnostnega svetovnega prvenstva.
Goodyear se je po več kot desetletju vrnil na 24 ur Le Mansa. Proizvajalec pnevmatik, ki se med drugim ponaša tudi z rekordnim številom zmag v Formuli 1, je na francoski vzdržljivostni klasiki lovil svojo 15. zmagovalno lovoriko z ekipami Jota Sport, Jackie Chan DC Racing, Algarve Pro Racing, G-Drive Racing by Algarve in Panis Racing. Na žalost jim tokrat ni uspelo, saj je moštvo Jota s piloti Davidson, Felix da Costa, Gonzales zasedlo drugo mesto v razredu LMP2. Goodyear je s svojo strastjo, z zmogljivostjo in inovativnostjo v Le Mansu nanizal številne uspehe, leta 1965 je slavil prvo zmago, do leta 1997 pa osvojil skupaj kar štirinajst najvišjih stopničk. Še posebej odmevna je bila legendarna zmaga Forda leta 1966, ki smo jo pred časom lahko spremljali tudi na filmskih platnih. Goodyear obljublja drugo leto še večji angažma na sloviti dirki in pričakujemo nove uspehe.
V razredu GTE Pro sta se za zmago pomerila Aston Martin in Ferrari, pri čemer so imeli Angleži več sreče in tudi hitrosti, saj so bili na dirki tako rekoč hitrejši kot na kvalifikacijah in so s svojimi Vantagi AMR bili več kot dostojna konkurenca Ferrarijevim 488 GTE Evo. Porsche pa se ni mogel s svojimi 911 RSR-19 niti približati omenjenima znamkama. Tako je v GTE Pro slavila posadka Aston Martina Martin/Lyinn/Ticknell, v GTE Am pa so bili za isto znamko uspešni Yoluc/Eastwood/Adam.
Letošnji Le Mans, brez gledalcev in v oslabljeni konkurenci, je mimo in ljubitelji in navijači že z navdušenjem pričakujemo 89. izvedbo slovite dirke!
