Težko je predstaviti bralcem prevozno sredstvo, ki so ga prenehali izdelovati sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, pa tudi takrat, ko so ga, se v rajni državi ni »prijel«, saj je bil za mnoge mladeniče prepočasen, nenavaden in okoren. Imelo pa je dušo, to prevozno sredstvo – Velosolex! Imelo je karizmo, torej, še vedno jo ima, saj pritegne številne poglede starejših, ki se z nostalgijo spominjajo svoje mladosti, in seveda mladih, ki zvedavo pogledujejo proti temu nenavadnemu mopedu, čeprav to sploh ni. Moped namreč!
VeloSolexov so v letih od 1946 do 2003, ko so njegovo proizvodnjo ukinili, izdelali okoli šest milijonov v številnih različicah. Spomladi 1966 so v Parizu predstavili najbolj prepoznaven model S 3800 in kmalu so jih začeli proizvajati tudi v SFRJ, v Subotici, v Tovarni biciklov Partizan. (FBT) Njegova proizvodnja se je nadaljevala na Madžarskem (Impex – Cyklon Solex) od leta 1993 do 2003, leta 1997 pa je proizvodnja teh sila prikupnih prevoznih koles s pomožnim motorjem stekla v kitajsko-francoskem skupnem podjetju Jiangxi Hongdu Moped Company Limited.
Solexu bi danes lahko rekli »hibridno prevozno sredstvo,« saj ga poženeš s pedali, tako kot bicikel, nato pa s dvižno ročico sprostiš agregat na sprednje kolo, in ob stiku pogonskega valjčka na prvo kolo »mašinca« zaropoče in že se pelješ…
Marcel Mennesson, inženir in soustanovitelj Solexa, se je začel zanimati za prevoz na kolesih malo pred 1. svetovno vojno. 4. oktobra 1916 je podjetje Goudard & Mennesson, ki ga je ustanovil skupaj z Mauriceom Goudardom, vložilo patent za motor, ki se nanaša neposredno na pesto zadnjega kolesa, vendar ta projekt ni doživel razvoja. Malo pred izbruhom druge svetovne vojne se Mennesson vrne k oblikovanju varčnega dvokolesnega prevoznega sredstva na pogon na prednje kolo, z motorjem, nameščenim na vilice. Med decembrom 1940 in januarjem 1941 je skromna ekipa inženirjev izdelala približno trideset prototipov motorja predvsem za testiranja. Zanimivo je, kako je že takratna oblikovna zasnova motorja ustrezala (tudi današnjim) standardom designa in ergonomije komponent.
1. maja 1946 je bilo ustanovljeno podjetje Societé Industrielle de Fabrication pour l’Automobile et le Cycle (S.I.F.A.C.) za proizvodnjo in prodajo koles s pomožnim motorjem, imenovanih ‘Velosolex'” s sedežem v Courbevoieju, in na dan so izdelali petnajst Solexov. Da bi čim bolj zmanjšali stroške, so ga izdelovali le v črni barvi , njegova cena pa je bila 19.418 frankov, kar je danes približno 1070 evrov. Njegova prodaja je iz leta v leto naraščala.
Leta 1964 je Velosolex doživel svoje najboljše leto s 339.502 prodanimi proizvodi, vendar je malo kasneje prodaja začela upadati, kar so v firmi razumeli, da se Mennessonov koncept »motorčka« stara. Leta 1965 S.I.F.A.C. postane S.I.N.F.A.C. Societé Industrielle Nouvelle de Fabrication pour l’Automobile et le Cycle in 14. marca 1966 v Parizu predstavi nov model z imenom 3800. Z nekaj kozmetičnimi predelavami od predhodnika, modela 3300, pa so tudi zvišali moč motorja s 45 ccm na 49 ccm. Leto kasneje je bil z 286 431 prodanimi velocipedi Solex še vedno drugi največji francoski proizvajalec mopedov, takoj za Motobécanom in pred Peugeotom, vse ostalo pa je bleščeča zgodovina tega priljubljenega motorčka.
Spomin na prvi Solex sega v leto 1967, ko so mi ga starši kupili kot prevozno sredstvo za pot v šolo, ki je bila strašansko oddaljena od centra Ljubljane, kjer smo živeli. Skoraj na koncu Tržaške ceste. Z očetom sva odšla v Supermarket na Ajdovščini, danes je v teh prostorih Knjižnica Otona Župančiča, in zanj je takrat odštel pregrešnih 128.000 dinarjev. Moji vrstniki so imeli takrat Ponyexpresse, ki so leteli po cesti kot snete sekire, ali pa Tomosove Colibrije. Jaz pa na tem, filigransko izpopolnjenem velocipedu, torej kolesu s pomožnim motorjem!? Vidite, zato Solex nikoli ni bil moped, pa naj ga naši zakonodajalci v pomanjkanju znanja in svoji birokratski zaplankanosti v predpise kar naj uvrščajo tja. Moped je prevozno sredstvo v razponu moči od 0,8 KW -1,3 KW, VeloSolex pa jih premore le 0,675! Pika in klicaj! Ko zmanjka goriva dvigneš ročico motorja in si na navadnem kolesu. Pa naj kdo poskusi to narediti na Ponyexspressu ali Colibriju. Nak, preprosto ne gre.
V prvih nekaj tednih po nakupu me je bilo kar malce sram sesti na Solexa, saj sem imel občutek, da se mi vsi posmehujejo. Ker pa sem že takrat neizmerno užival ob gledanju francoskih filmov, sem presenečeno ugotavljal, da se skoraj v vsakem filmu, ne glede na žanr, pojavi na platnu Velosolex. Vraga, pa saj imam filmskega zvezdnika! V filmu 24 ur LeMansa je na takem, kot je bil moj sedel celo Steve McQueen. Na Solexu, ne na Ponyexpressu!
Moj Solex in jaz sva počasi začela postajati prava prijatelja. Dobra prijatelja. Celo tako dobra, da ga nisem želel pustiti doma, ko sem nekega vikenda med počitnicami sklenil, da obiščem svojo teto v Izoli. Na pot sem se odpravil s Solexom. Pot je bila dolga. Že na Vrhniki me je zamikalo, da bi se obrnil in krenil nazaj. Domov! Enake misli so me obhajale na Kačjih ridah med Planino in Postojno. Če bi ne bilo teh dveh najbolj zahtevnih klancev bi v Izolo prišel vsaj tri ure prej. Koliko časa sem potreboval za teh 120 km? Ves dan! Dvanajst ur!
Eni ljudje zbirajo značke, drugi znamke, sam pa selektivno zbiram Solexe. Zadnjega sem sestavil v zimskih dneh v kleti, kjer imam urejeno priročno delavnico. Je bordo – črne barve, model S – 2200, letnik 1958. Na avtomehaniko, oz. motomehaniko se ne spoznam. Solex je pač izjema, saj pri nas servisov enostavno ni. Vsak je tako odvisen od spretnosti prijateljev in znancev. Pa sem si pred leti dejal, če je na internetu danes vse, bo tudi navodilo, kako sestaviti solexov agregat. Razstavil sem ga do zadnjega dela, zložil vijake, podložke in matice v zato pripravljene škatlice, in začela se je operacija nemogoče, ki pa se je kmalu sprevrgla v užitek in spoznavanje motoroznanstva. No, roko na srce, srečo imam, da poznam zagretega motoristra Jureta Lampeta še iz časov, ko smo bili otročad, in smo se fantje iz Vevč, Kašlja, Polja in Studenca vsi poznali med seboj. Jure mi je predstavil svojega prijatelja Aca Grčarja, ki Solexe pozna »v nulo,« prijatelj Iztok Rink pa Mirana Porento, ki Solexa sestavi miže. Danes mi sestava motorja predstavlja užitek in sprostitev od bolj ali manj razmišljujočega dela, pisanja in urednikovanja na Zvezi društev upokojencev Slovenije. Pobeg po mestnih kolesarskih stezah pa sprostitev brez primere…
Solexa sem znova vzljubil na »stara leta!« Takrat se človek umiri, temeljito pretehta svoja hotenja in potrebe ko vse skupaj vrže na sito želja, in tako je naneslo , da mi je pred dobrimi desetimi leti soseda Tina prodala razstavljenega Solexa v ogromni kartonasti škatli. Vsakega od delov sem popisal, preveril kaj je še uporabno in kaj ne, oddal sestavne dele na peskanje, kromirane v ponovno kromiranje, nato pa na prostranem dvorišču pobarval vsak sestavni del ogrodja. Solex je počasi začenjal dobivati svoj nekdanji blišč.
Najbolj pa sem zadovoljen tedaj, ko me v poletnih dneh, sredi mestne gneče ustavi kak francosko govoreči turist, s katerim obnovim svoje že malo pozabljeno znanje tega jezika, in s katerim se pogovarjava o… Solexu. »Incroyable, quelle beauté«!
Veste, v francosko govorečih deželah je VeloSolex vsaj tak nacionalni simbol, kot je med Slovenci Elanova smučka. Zdi se, da če Solexa ne bi bilo, bi si morali vendarle Francozi izmisliti nekaj, kar bi spominjalo nanj.
Črt Kanoni
