">Obstajajo avtomobili, superšportniki, hyperšportniki in potem obstajajo stvari, za katere je izraz »avtomobil« približno tako primeren kot beseda »čoln« za superjahto. Bugatti Destrier spada v zadnjo kategorijo. Ima 1.600 konjev, štiri turbine in karoserijo, zaradi katere bi še Michelangelo za trenutek odložil dleto.
Destrier je tretji unikatni avtomobil iz Bugattijevega programa Solitaire in temelji na Bolidu – avtomobilu, ki je bil prvotno ustvarjen z enim samim ciljem: biti čim hitrejši na dirkališču in pri tem prestrašiti vse, kar ima pulz.
Toda pri Bugattiju so se tokrat vprašali nekaj precej nenavadnega: kaj bi se zgodilo, če bi Bolideu odstranili vsa tista krila, aerodinamične dodatke, odprtine in ostalo opremo, zaradi katere je videti, kot da lahko med vožnjo posesa manjšega sesalca? Odgovor je Destrier.
Visok je vsega en meter. Torej približno toliko kot povprečen kuhinjski pult, le da kuhinjski pult praviloma nima 1.600 konjskih moči. Spredaj ima 20-palčna, zadaj 21-palčna platišča, zaradi katerih je njegova nizka karoserija videti še bolj absurdno dramatična. In prav proporci so bistvo tega avtomobila.
Kabina je stisnjena nizko med sprednja blatnika, bok avtomobila se za vrati zoži skoraj do absurda, nato pa se zadnji del ponovno razširi v ogromne boke. Videti je kot avtomobilska skica oblikovalca, ki mu je šef rekel: »Odlično, zdaj pa jo naredimo.« In nihče v prostoru ni zbral poguma, da bi pojasnil, da oblikovalske skice običajno niso izvedljive. Bugatti je očitno izvedel tudi to.
Ime Destrier prihaja od mogočnega srednjeveškega bojnega konja. Primerjava pravzaprav drži. Avtomobil tudi v mirovanju deluje, kot da bo vsak trenutek skočil naprej in poteptal tri Ferrarije in en Lamborghini.
Karoserija je odeta v posebno barvo, večplastno modro z diamantnim leskom. Izpostavljenega karbona je presenetljivo malo – samo na sprednjem splitterju in zadnjem difuzorju. Namesto dirkaške agresivnosti so tu polirani aluminij, elegantne površine in detajli, ki bolj spominjajo na drag nakit kot na nekaj, kar bi moralo pri 300 km/h rezati zrak.
Potem odprete vrata. Če je Bolide znotraj približno tako prijeten kot pilotska kabina lovskega letala, je Destrier nekaj povsem drugega. Bugatti pravi, da ga je navdihnil krojaški atelje. In ne govorimo o krojaču, ki vam za 29 evrov skrajša hlače. Usnje in nubuk v toplem odtenku dopolnjuje tridimenzionalno pleten tekstil, skozi katerega so vtkane bakrene niti. Ročno obdelani kovinski elementi se pojavijo na zračnikih, volanu, kljukah in pragovih. Vse je narejeno za enega človeka, ker obstaja samo en Destrier.
In potem pridemo do rahlo komičnega dela. Pod vsem tem ročno izdelanim usnjem, poliranim aluminijem in umetniško oblikovano karoserijo še vedno živi popolnoma neumen motor. Osemlitrski W16. Štiri turbine. 1.600 konjskih moči. Motor iz Bolida na vrhuncu razvoja, iz časa, ko je Bugatti očitno menil, da je šestnajst valjev povsem razumnih za prevoz dveh ljudi. Toda Destrier ni ustvarjen zato, da bi se hvalil s številkami. Njegova naloga je drugačna.
Pred skoraj devetdesetimi leti je Bugattijeva platforma Type 57 ustvarila tako zmagovalni dirkalnik za Le Mans kot legendarni Atlantic – enega najlepših avtomobilov vseh časov. Danes isto idejo ponavljata Bolide in Destrier: ista mehanska osnova, dva popolnoma različna svetova. Bolide želi premagati štoparico. Destrier želi preživeti čas.
In če bo čez petdeset let stal na popolno pokošeni travi kakšnega Concours d’Elegance, obkrožen z ljudmi v lanenih suknjičih, ki bodo ob njem resno kimali in razpravljali o proporcih, bo verjetno dosegel natanko tisto, zaradi česar je nastal. Če pa bo njegov takratni lastnik obrnil ključ in zbudil vseh šestnajst valjev? Še toliko bolje.
