">Slovenec v Le Mansu ali življenjski uspeh Matjaža Tomljeta. Matjaž je od mladosti gojil ljubezen do hitrosti in avtomobilov. Ker kot mlad fant ni imel sredstev za drag bencinski šport, se je začel ukvarjati s hitrostnimi dirkami v tedanji Jugoslaviji in kasneje v Sloveniji ter s svojim rdečim BMW-jem osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Bil je večkratni državni prvak, nosilec rekordov prog in trikratni avtomobilist leta. Doma ni imel več izzivov. Moral se je potrditi v tujini. Izbral si je prestižno, legendarno dirko 24 ur Le Mansa. Slovenska športna javnost je bila celo malo skeptična, ali bo dorasel takemu velikemu zalogaju, vendar so ga v projektu podpirali. In Matjažu je uspelo, saj je vse praktično naredil sam s svojo veliko energijo.
Spomladi leta 1994 je v ljubljanskemu Maximu potekala predstavitev projekta, kjer je slovenska javnost prvič izvedela za projekt. Maxim je Tomljeta na dirko pospremil s torto v obliki avtomobila v želji po uspehu na dirki. Matjaž je na podlagi svojih zvez dobil možnost nastopa v ekipi Konrad Porsche. Da bi dobil vsaj malo izkušenj v Porscheju, je za moštvo Konrad nastopil na dirki 1000 km Pariza na dirkališču Montlhéry na obrobju Pariza. Odlično se je odrezal, saj ni imel izkušenj s tako hitrimi avtomobili, kot so Porscheji in Ferrariji v razredu GT. Hitrosti, ki jih je dosegal na domačih dirkah, so bile največ 200 km/h, s Porscheji pa so dosegali brzine okrog 280 km/h. To je bila velika razlika. Tudi dirke trajajo več časa, zato so bili potrebni fizična kondicija in treningi. Poleg tega, da je vodil svoje podjetje Walter Wolf, je Tomlje iskal sponzorje, se fizično pripravljal, za treninge z vozilom ni bilo niti časa niti denarja. Sponzorji so hoteli imeti za svoj finančni vložek enakovredno reklamo v medijih, saj je samo tako krog med sponzorjem in sponzorirancem zaključen. Tudi na področju stikov z mediji je bil Matjaž uspešen. Zagotovil si je podporo TV Slovenije ter časopisov Delo in Novice, ki so ga spremljali na predstavitvah, treningih in na dirki. Najtežje je bilo s financami. Sponzorji so bili nezaupljivi. Avtomobilski šport ni bil na lestvici športov, ki jih domači sponzorji pokrivajo. Nacionalni športi so se pokrivali tako, da je politika s tem, ko je imela svoje predstavnike v športnih zvezah, s svojo močjo vplivala v slovenskih podjetjih, ki so bila takrat še v državnih rokah. Matjaž je s svojo energijo spoznal pomembne gospodarstvenike in z njimi vzpostavil odlične prijateljske odnose ter jih prepričal, da so ga sponzorsko podprli. Vendar bi brez vložka njegovega podjetja, ki je razvijalo in tržilo blagovno znamko Walter Wolf Racing, projekt ostal na suhem. Tomlje ni član slovenskega establišmenta. Ni bilo podpore države, niti Avto-moto zveze Slovenije. Slovenski nacionalni športi se financirajo pretežno iz državnih sredstev. Te organizacije se na pobudo Tomljeta sploh niso odzvale.
Po uspešnem treningu v Parizu je prišla dirka v legendarnem Le Mansu. Moštvo Konrad iz Nemčije je razpolagalo z vozilom Porsche RSR, ki je bilo pripravljeno po predpisih za razred GT2. Tako vozilo je bilo minimalno predelano in je za hitrimi prototipi zaostajalo za več deset hitrostnih kilometrov brzine po ravnicah v Le Mansu. Matjaž, ki je bil navajen zmagovati doma, se je soočil s svetovno konkurenco in s prepoznavnimi svetovnimi dirkači, s prenekaterimi šampioni in z bivšimi vozniki Formule 1. Kljub šoku se je hitro privadil na nove razmere. Z nizozemskima tovarišema v moštvu, s Corom Euserjem in Patrickom Huismanom, je vzpostavil pristen kontakt, prav tako sta ga podučila o skrivnostih Le Mansa, saj sta bila tam že stara mačka. Tomlje se je na treningu hitro privadil visokim hitrostim, saj je vozilo Porsche RSR na ravnini in hitrih ovinkih dosegalo hitrosti okrog 280 km/h. Tomlje si je s kolegi v moštvu zadal cilj, da odpelje dirko. »Rezultat ni važen, treba je samo priti v cilj,« je poudaril Matjaž. Zaradi težav z motorjem so dosegli slab štartni položaj in mehaniki so tik pred štartom razdrli motor in ugotovili, da so zviti ventili, ki so jih zamenjali in pripravili vozilo za štart. Na dirki so odlično štartali in s popravljenim motorjem iz kroga v krog pridobivali na mestih. Matjaž je v prvi tretjini dirke celo zdrsnil s steze. »Na ravnini pred ovinkom me je prehitel prototip Toyote, ki me je s silovito hitrostjo obšel. Želel sem se kar kosati z njim in v ovinku nisem popustil. Vendar je Toyota ovinek speljala kot po tirih, mene pa je zasukalo za 360 stopinj in končal sem v pesku ob progi«. To sceno Tomljetovega izleta s proge so kar nekaj časa v svoji špici predvajali na nemški športni televiziji DSF. Tomlje je tako plačal davek neizkušenosti. V vožnji ponoči je ekipa doživela okvaro menjalnika. Po hitri menjavi so v razpredelnici padli za nekaj mest, vendar niso obupali in so nadaljevali s svojim tempom. »V zgodnjih jutranjih urah je sonce nizko in zaslepi voznika v vožnji čez ovinke pri velikih hitrostih, vendar voziš kar na slepo, saj je za tabo konkurent, ki samo čaka, da narediš napako in da te prehiti,« je o jutranjem dirkanju razlagal Matjaž. Tekom dneva se je moštvo vztrajno gibalo po lestvici navzgor. Cilj je bil dirko končati. V nedeljo ob 16. uri, ko je padla karirasta zastava, so pristali na desetem mestu v generalni razvrstitvi in na tretjem mestu v razredu GT2. Ogromen uspeh za našega Slovenca. Ko se je takoj po dirki s svojimi oprodami, z očetom Jožetom Tomljetom in mehanikom Mirkom Pušičem, vrnil v Slovenijo, smo ga spet pričakali v Maximu in mu skupaj z novinarji čestitali za uspeh.
Krst v Le Mansu je Matjaž dobro prestal in želel si je več. A za zmago v Le Mansu je bil potreben hitrejši dirkalnik. Prototip, ki je sposoben zmagati. Matjažu je uspel dogovor z moštvom Courage Competition. Moštvo s sedežem v Le Mansu ima obilo izkušenj s to dirko. Moštvo je imelo načrt, da nastopi na dirki z dvema novima voziloma, ki jih bo poganjal Chevroletov motor, in z enim starejšim vozilom s Porschejevim motorjem. Tomlje se je dogovoril za Porschejevo vozilo, ker mu je Porschejev koncept blizu. Tak dogovor je s Couragejem tudi sklenil. Prišel je na idejo, da v moštvo povabi tudi ameriško legendo Maria Andrettija, kar mu je tudi uspelo. Vendar je na tehničnih pregledih Courage Matjaža prelisičil in ga prijavil v prototip s Chevroletovim motorjem, kar pa Tomljetu ni nikakor ustrezalo. Tako je izgubil tovarištva v moštvu in bil tako premeščen v novi avto, kateremu pa ni takoj zaupal, ker je bil še v fazi razvoja, ne pa pripravljen za tako naporno tekmo. Vendar Tomljetu ni preostalo nič drugega, kot da se vda v usodo. Tovariša v moštvu sta bila preverjena bivša voznika Formule 1 Eric van de Poele in Olivier Beretta. Oba sta bila Tomljetu takoj naklonjena in še danes so prijatelji. Avto je bil sicer dragulj tehnike, manjkalo mu je samo testnih kilometrov. Matjaž se je prvič usedel vanj dan po tehničnem pregledu in nad vozilom ni bil pretirano navdušen. Veliko stvari v vozilu bi bilo treba prilagoditi 24-urni dirki. Tudi na treningu so imeli obilo težav, saj se je Matjažu odlomila prestavna ročica. Kljub temu je bil avto hiter in na treningu so osvojili tretji najboljši čas, kar je bila senzacija. Tudi Tomlje je bil senzacija v medijih, saj je bil pred to dirko v svetu avtomobilizma popolnoma neznan. Vendar je bilo navdušenja kmalu konec. Prišla je tragična vest. Avto je diskvalificiran. Ob tehtanju je bilo vozilo nekaj kilogramov prelahko in uradniki na dirki napakam moštva ne oprostijo. Tako se je za Tomljeta žalostno zaključil obetavni Le Mans 1995.
Upam, da bo Matjaž še našel toliko poguma in volje, da se bo spet usedel v kakšen hiter dirkalnik in nas njegove bližnje in druge navijače prijetno presenetil s kakšno odmevno vožnjo.
