Kot da ne bi bil s tega planeta

I8 je po štirih letih prejel blagi facelift in obenem razširil svoj nišni razred z brezstrešnim modelom, roadsterjem, ki tehnično temelji na kupejevskem bratu. Že tako futuristični in vpadljivi i8 je mejo eksotike v brezstrešni različici postavil še lestvico višje.

I8 Roadster je v prav vseh pogledih izredno poseben avtomobil, samosvoj do skrajnosti. Da je njegova oblika povsem unikatna, nevsakdanja in da izgleda kot da ne bi bil iz tega planeta, ti je jasno v trenutku, ko ga ugledaš. Ko pa se še zapelje mimo tebe v popolni tišini in ne slišiš pričakovanega hromenja, ki bi ga na prvo žogo pripisal takšnemu superšporniku, pomisliš, da se ti je zmešalo in da se je pripeljal iz prihodnosti oziroma še bolje, da je priletel, saj ko voznik odpre vrata, se ta za piko na i odpirajo v Lambotovemu stilu proti nebu navzgor. V času testa in tudi med samim fotografiranjem je do mene pristopilo zares ogromno radovednežev, nekateri so si upali kaj povprašati, vse od cene do tega, kaj to sploh je za eno čudo, spet drugi so zgolj nemo marširali okoli avtomobila, ga fotografirali in mu sami pri sebi prikimavali.

Iz katerega koli kota pogledaš avtomobil, ta izgleda fantastično, od nizkega nosu, ki je povsem pri tleh, do futurističnega zadka, ki ga ustvarjajo aerodinamične obline in spojlerji za boljše rezanje zraka. Zaradi zložljive platnene strehe je zadnji del nad motorjem drugače, atraktivnejše zasnovan, tam namreč ni šipe, temveč ravna površina (pod katero se skriva manjši prtljažni prostor), za vzglavniki pa je manjše pomično steklo, ki ob vožnji z odprto streho omili piš vetra. Proces odpiranja in zapiranja strehe traja 15 sekund, mogoče pa ga je prakticirati tudi med vožnjo vse do hitrosti 50 km/h.

Roadster za razliko od kupeja zadaj nima dveh zasilnih sedežev, temveč je tam mehanizem in prostor za zlaganje strehe, vseeno pa je ostalo še nekaj malega prostora, ki so ga oblikovalci izkoristili kot nekakšen drugi prtljažni prostor za sedežema. Notranjost je odeta v nastopaško, oranžno oblazinjenje, veliko je tudi detajlov in površin iz pravega karbona, ne manjka niti ambientalna osvetljava.

Zaradi izjemno nizke lege, tudi sedež je povsem pri tleh, in velikega, širokega karbonskega praga, je vstop in izstop iz vozila vse prej kot enostaven. Pri odprti strehi je ta proces vseeno malce poenostavljen, medtem ko je pri zaprti najbolje, da se preprosto usedeš na karbonski prag in ritensko zdrsneš v sedež. Vožnja zgoraj brez je v tem avtomobilu zares nekaj edinstvenega, saj se za razliko od večine takšnih roadsterjev lahko do hitrosti 120 km/h pelješ zgolj s pogonom na čisto elektriko in vse, kar slišiš, je piš vetra, zvoki narave in trenja nič kaj športno širokih pnevmatik. Pri polni bateriji je realen doseg vožnje zgolj na elektriko kakšnih 30 kilometrov, v večini primerov, ko voznik odločneje pohodi stopalko za plin, pa se električnemu pogonu priključi 1,5-litrski turbo trivaljnik, ki skupaj z elektromotorjem ustvarja 374 sistemskih konjskih sil in 570 Nm navora. To je dovolj za 4,6-sekundni pospešek do stotice in zlahka pridobljeno končno hitrost 250 km/h.

Vožnja skozi ovinke je pravi užitek, avtomobil se na račun izjemno nizkega težišča in super podvozja zelo samozavestno drži ceste in izredno hitro pospešuje iz zavojev, ob čemer v načinu Sport ponuja še umetno zvočno kuliso, katere pa sem se sam hitro naveličal in raje užival v čaru vožnje na električni pogon in odprte strehe.