Japonski hibridni samuraj

Lexusov srednji velik križanec NX je znamkin najbolje prodajani avtomobil, ki je na cestah že dobrih pet let, pri čemer ga je doletela ena rahla prenova. Japonski posebnež kljub letom ostaja svež in tehnološko dorasel vsem nemškim konkurentom, na nekaterih področjih pa jih celo prekaša.

Nedvomno je to področje zunanje oblikovanje. Avtomobil je z estetskega vidika zares nekaj posebnega in med dolgočasnimi nemškimi konkurenti prava poslastica za oči. S svojimi ostrimi potezami in z velikansko masko izstopa kjer koli se pojavi, še posebej z najbolj atraktivnim paketom F Sport, s katerim je bil opremljen testni NX. S prenovo je glavnina ostala praktično enaka, NX je dobil le bolj pametne in zmogljivejše žaromete, za pravo atrakcijo pa poskrbijo še novi, dinamični smerniki.

DSCF7707

DSCF7704

insta 2

DSCF7696

DSCF7663

insta 1

Čeprav je njegova zunanja podoba svetlobna leta pred nekaterimi konkurenti, pa deluje notranjost malce nazadnjaško, daleč stran od digitalizacije, ki smo jo vajeni pri konkurenci. Sprva sem mu to štel v minus, a kaj hitro mi je nešteto gumbov in detajlov, kot je na primer analogna ura na sredini armature, začelo vzbujati čustva in ne tipična kabina mi je hitro prirasla k srcu. Če za marsikaterega konkurenta velja, da ima prečiščen interier, kjer prevladujejo ekrani in minimalizem, je Lexusova kabina pravo nasprotje dolgočasju in monotonosti. Stikal je malo morje, a so ta logično pozicionirana. Ko jih aktiviraš, začutiš rahel klik pod prstom in prižig lučke, detajli, ki ti dajo vedeti, da si še vedno ti tisti, ki upravlja s strojem. Odlično so se interierju podali tudi v rdečo usnje oblečeni udobni sedeži – drzna rdeča barva lepo sovpada z drzno zunanjostjo. Osrednji ekran je velik in pregleden, toliko manj je enostavno upravljanje z njim preko drsne ploščice, ki je v celoti podrejena vozniku. Upravljanje od voznika zahteva preveč pozornosti in iskanja kurzorja na ekranu.

Sodobnim dizlom NX konkurira s svojim hibridnim pogonskim sklopom, kot je za znamko že prava tradicija. Največja hiba slednjega ostaja brezstopenjski menjalnik CVT. Počasnejše speljevanje vedno opravi v tišini na popolno elektriko, ob zmernem pritisku na stopalko za plin pa se hitro prižge še bencinski motor. Dokler je vožnja znotraj omejitev, vse še vedno deluje premijsko, ko pa voznik odločneje pohodi stopalko za plin, pride na plan negativna stran brezstopenjskega menjalnika, to je njegov neskončno neprijeten zvok in pomanjkanje moči oziroma občutek podhranjenosti, kljub 200-konjskim silam, kolikor jih skupaj nabereta bencinski in elektro motor. Zato mu najbolj ustreza mirna vožnja po regionalkah ali mestno križarjenje v električni tišini. Sicer je NX sposoben tudi pri hitrosti 130 km/h izklopiti bencinski motor in v tišini in nični porabi udobno jadrati. Poraba je zelo nihajoča, odvisna od stila vožnje in same poti. Na dolgi relaciji sem zabeležil porabo 7,7 litra, kar se mi zdi fantastična številka, glede na to, da vozilo tehta skoraj dve toni, po drugi strani pa se je povprečje ustavilo na okroglih 10 litrih, kar za hibridnega SUV-ja niti ni tako malo.

NX tako za pestro nemško konkurenco ostaja pravi posebnež, tako z vidika oblikovanja kot samega pogona. Kar se tiče materialov in same kakovosti ter končne cene, pa je krepko na nemški ravni.

Foto: Jan Grobelšek

insta 3

insta 4