Drugi najbolj prepoznaven Fiat

Poleg modela 500, je Tipo drugi najbolj prepoznaven model znamke Fiat, ki je svojo kariero začel pred približno 35. leti, v drugo generacijo pa je prestopil šele leta 2015.

Tipo se je v svoji prvi generaciji obdržal vse od leta 1988, ko so ga predstavili, pa do leta 2000, ko so ga prenehali izdelovati. Model so po 15. letih ponovno obudili z drugo generacijo, ki je bila na voljo v treh različicah, kot hatchback, karavan ali limuzina. V lanskem letu so Tipu že namenili prenovo in ga malce posodobili, ponudbi pa so dodali tudi novo, terensko naravnano različico Cross, ki smo jo zapeljali na test.

net8

net6

net7

net9

Pri prenovi sloga je bistven nov obraz s povsem predrugačenim odbijačem in z masko, ki se ponaša z novim mrežastim vzorcem in napisom »FIAT«, ki zamenjuje značilen rdeč logotip znamke. Za osveženo podobo poskrbijo tudi preoblikovana svetila z LED tehnologijo tako spredaj kot zadaj. Cross se ponaša še z nekoliko višjo oddaljenostjo od tal in z nekaj dodatnimi zaščitami podvozja in spodnjega dela odbijača, a vse našteto je bolj kot ne kot terenska šminka. 3,5 dodatnih centimetrov od tal je enostavno premalo za brezbrižno vožnjo po brezpotjih. Je pa zato Tipo Cross na videz dosti bolj skladen, robusten in atraktiven kot klasična hatchback izvedenka.

Tudi potniška kabina je posodobljena s kakovostnejšimi materiali, ki prispevajo k boljši ergonomiji, še vedno pa je prisotno kar veliko trde plastike, česar Tipu ne gre zameriti. Nekdaj analogne merilnike je v celoti zamenjal 7-palčni ekran, osrednji zaslon na dotik pa se po novem ponaša z 10,25-palčnim premerom. Hvalimo dobro svetilnost in ločljivost, toliko manj kompleksnost upravljanja in brskanja po podmenijih in samo odzivnost. Tudi digitalni merilniki bi lahko prikazali informacije bolj logično in prečiščeno, saj je izpis vseh potovalnih podatkov prenasičen.

net3

net2

net4

net1

net5

Z vidika uporabnosti je Tipo kar pri samem vrhu v svojem segmentu. Dolgo medosje in kratka previsa v praksi pomenijo, da je kabina precej prostorna, iz razrednega povprečja pa s 440 litri prostornine izstopa tudi prtljažni prostor. Sedežni položaj je nekoliko višji, kar bo najbolj cenila večina njegovih starejših kupcev, saj je tako vstop oziroma izstop iz avtomobila precej olajšan. Sedeži niso ravno najbolj udobni, sedalni del je za višjega voznika prekratek, pa tudi več bočne opore bi si želel na daljših poteh. Položaj za volanom je dokaj nevtralen, občutek na njem je dober, vozniku daje dovolj povratnih informacij, za lažje in bolj lahkotno vrtenje volana po mestnih ulicah pa je tudi še vedno klasična Fiatova funkcija City, ki še nekoliko omehča servomehanizem.

Ob elektrifikaciji, hibridnih modelih in porastu bencinskih motorjev, je bilo voziti klasični turbodizelski motor z 1,6-litri prostornine, ki razvija 130 konjskih moči in kar 320 Nm navora že pri 1.500 vrtljajih na minuto, pravi užitek. Tudi šeststopenjski ročni menjalnik je bil z motorjem lepo uglašen, čeprav bi hodi med prestavami lahko bili malce bolj gladki in tekoči. Sicer pa je dizelski motor izredno prožen in poskočen že pri speljevanju in tudi doseganje višjih hitrosti je zanj mala malica, ob vsem pa zna biti še presenetljivo varčen. Odvisno od sloga vožnje, ob umirjeni relacijski vožnji bo poraba okoli 5 litrov ali celo manj, ob priganjanju pa bo težko presegla 6,5 litra na sto kilometrov. Tipo s takšno motorizacijo lahko z enim polnim tankom prevozi zlahka 1.000 kilometrov, kar je že podatek, s katerim se lahko pohvali redkokateri model.

Foto: Jan Grobelšek