Aventador, bik s 700 konji!

Kadarkoli se mimo pripelje alfa romeo«, je nekoč rekel Henry Ford, »ji dvignem klobuk iz spoštovanja.« Če bi tudi jaz nosil klobuk, bi ga dvignil v čast kateremukoli lamborghiniju, ki bi se pripeljal mimo. Ker ga ne, se samo rahlo nasmejim in se zahvalim kozmosu, da na svetu obstajajo lastniki lamborghinijev, ki te absurdne umetnine avtomobilizma pripeljejo na ceste, da v njih uživamo še ostali. Lamboti so popolna jukstapozicija čistokrvnim ferrarijem in premočnim nemškim limuzinam in ne glede, kako dober dan imaš, je vselej še toliko boljši, če kje uzreš kakega divjega bika.

Najnovejša zver iz legla Ferruccia Lamborghinija je aventador: 6,5 litrov italijanske V12 moči odete v telesce iz karbona in aluminija, zaključene z dirkaškim vzmetenjem. Mikavno, kajne? Ker je lamborghini, pomeni da je superšportnik in zatorej precej neuporaben, a ravno to ga klasificira kot umetnino.

Kako pa je z njegovo kuriozno obliko? Že dolgo je tega, odkar sem s takim navdušenjem preučeval obliko novega lamborghinija. Najbrž zato, ker ni vsak dan, da Lamborghini splovi nov model, a nič zato. V širšem smislu je še vedno zelo lamborghinijast: naprej pomaknjena kabina, dolga medosna razdalja, debela rit in splošen občutek masivnosti v zadnjem delu, ki puhti, ko se gibljemo proti minuskulnemu nosku. Vetrobransko steklo je naklonjeno pod že skoraj nevarnim kotom in aventador v vzvratnem ogledalu nepoznavalca izgleda kot skrupocalo vaškega posebneža, ki je svojemu oplu odrezal zgornji del – si predstavljate, kako bi iz istega kota izgledal aventador J, ki strehe in vetrobrana dejansko nima? Vseeno, dlje kot si ga ogleduješ, zanimivejši postaja. Nekdo je rekel, da izgleda, kot da je oblikovalsko ekipo navdihnil eden izmed tistih belo tehničnih aparatov, ki zelenjavo reže v zanimive oblike. V bistvu je celoten avto baziran okoli neskončno spremenljive stilistične teme, ki je tehnično četverokotnik, romb. Je kot vaš najljubši film, večkrat ko si ga ogledate, več prej spregledanih detajlov opazite. Fenomen romba je skrit povsod. V krakih koles, lučeh, različnih zračnikih in dovodih zraka, steklenih letvicah na pokrovu motorja, vzvratnih ogledalih in steblih, na katerih stojita le-ta in še in še.

Poglejte, na primer, nenavadno in čudovito razmerje med zadnjim kolesom in njegovim obokom. Kolo je iz očitne nuje okroglo, lok nad njim pa ni navadna krivulja. Degradiral ga je zlobni romb. Briljantno! Vem, da je precej otroško in nedvomno spominja na Transformerje Michaela Baya, zadaj ima celo mehansko iztegljiv spojler, vendar ga ne smemo preprosto odsloviti kot pubertetno mastrubatorno fantazijo, ker je precej, precej bolj prebrisan kot to.

Imel sem srečo preizkusiti murcijevega naslednika v arancio atlas oranžni barvi in ni vrag, da ni to barva, v kateri bi naročil svojega (sanjskega) aventadorja. Bodimo iskreni, to je lambo in nima smisla izbirati barv iz palete, nad katero piše »umirjene«. Si v lamborghiniju, izgledal boš kot nastopač in pika.

Ko sem se skobacal v kabino, sem najprej sam sebi potrdil, da je to še vedno pravi lambo. Zadnji lamborghini gallardo ni imel italijanske duše, vsaj zame ne.

Kadarkoli sem ga videl, sem si mislil audi R8. V aventadorju pa je feeling brez dvoma sličen tistemu iz murcielaga in davnega diabla. Občutek, da sediš v daljnem sorodniku vratolomnega diabla pa je, na srečo, aventadorjeva edina vez s hudičevcem iz devetdesetih let. Še vedno se spominjam dneva, ko smo raztovarjali očetovega novega diabla in prve vožnje – to je bila nesveta kreatura navdana z zlimi silami, iz katere si izstopil s premočenimi spodnjicami. Potnika si vzel s seboj, samo da ne bi umrl sam. V novem, precej nemškem, a še vedno italijanskem, aventadorju tega strahu ni, kar nekaterim ne bo odgovarjalo, večini pa – si mislim. A opravimo najprej z notranjostjo, kjer, uganili ste, še vedno kraljuje romb, predvsem v inštrumentnem snopu, zaradi katerega se počutiš kot pilot bojnega letala. Potem je tu gumb za vžig motorja, ki domuje pod rdečim poklopcem in ga odprete, kot bi aktivirali Hellfire rakete vašega apache helikopterja, preden jih pošljete čez vhodna vrata terorističnega oporišča. Ko zberete pogum in pritisnite gumb, za vami zarenči 6,5 litrov zlonamerja in ročična gred se kratkomalo zavrti s tri tisoč obrati na minuto in se na glas zadere: »POGLEJ ME!«, kar zna biti nekoliko nerodno v javnosti, vendar kot sem že rekel, ste v lambotu, sprijaznite se s tem. Inštrumenti pred vami oživijo, svetijo v modrih in rumenih tonih, kot številčnica kake IWC Jacques Cousteau potapljaške ure. Tudi tipografija izraža rombove močne linije, se veča, manjša in spreminja barve, vse zahvaljujoč nekaj digitalnim TFT LCD ekrančkom, ki so v celoti zamenjali tradicionalne, analogne števce. Ker so prikazi digitalni, je v njihovi naravi, da so rekonfigurabilni – držite gumb ob volanskem stebriču in sredinski, dominantni displej menja med prikazom tahometra in hitrosti vozila. Ker smo bili v Italiji, v lamborghiniju s tovarniško registracijo in nas hitrostne omejitve niso skrbele, sem kratkomalo preklopil na prikaz obratov motorja.

Ima pa ta 500-kilovatna zverina v kabini preveč pretikal, če sem iskren – glasovno upravljanje, telefonski imenik… Komunikacijska tehnologija in GPS, sicer dobrodošla partnerja na vsaki poti, mojo milo dušico potegnejo nazaj v vsakodnevno garanje. Ves ekstatičen se ustaviš na semaforju, pogled ti nehote uide skozi osrednjo konzolo, uzreš ikono za telefonski imenik in se spomniš na tisoč in en služben klic, ki ga moraš še opraviti. Ne verjamem, da so tovrstni občutki v duhu Ferruccija Lamborghinija in razredčijo izkušnjo aventadorja.

Bolj relevantni gumbki vključujejo tiste, ki menjajo nastavitve motorja, menjalnika in vzmetenja med Strada (cesta), Sport (sport) in Corsa (proga) in najnevarnejši izmed vseh, gumb za izklop ESP-ja, katerega tako ali tako nisem želel pobliže spoznati, saj za enkrat še nisem pametnejši od tisočih hertzov moči prepračunavanja v avtomobilovih digitalnih možganih. Ostale stvari, ki jih opazim, so čudovito prilegajoči se športni sedeži in zoprn odsev armaturne plošče v vetrobranskem steklu. Ah, težave prvega sveta.

Presenečen sem bil nad zvokom za mano ležečega dvanajstvaljnika, ki je zvenel dokaj obvladan. Vsekakor veličasten V12 zvok, vendar precej staromoden, surov in mehaničen zvok, ki ga ustvarjajo kosi aluminija v gibanju in ne novodobno igračkanje z izpušnimi sistemi. Novi lamborghini je uglajena zver. Ko sem končal z ogledom notranjosti, je bil čas za odhod izpred Lamborghinijevega muzeja. Rahlo potegnem za desni uheljček ob volanu in že sem v gibanju. Ne zato, ker bi dodal veliko količino plina, vendar ker me skoraj 700 njutnov navora dobesedno nabije s potencialno energijo. Zobnika ni zamenjal trendni menjalnik z dvojno sklopko, temveč robotiziran ročni menjalnik, ki v današnjem svetu deluje starinsko, kot prej omenjen klobuk Henrya Forda. Tak pristop prihrani na teži in velikosti menjalnika, pravijo pa tudi, da vozniku sporoča »emocije menjanja prestav«. Hidravlika je instantno odzivna in prestavo zaklene z brutalno silo, sploh v načinu Corsa. Termin pri kiropraktiku lahko odpoveste, saj vas bo 7-stopenjski ISR menjalnik s suho sklopko pregnetel bolj kot padec z Empire State zgradbe. V mojih očeh slaba izbira, saj ima dvojna sklopka preveč prednosti in če so želeli zgolj, da menjalnik udarce meče kot Tyson, je to brez težav možno vprogramirati tudi v DSG menjalnike. Težave so najbolj očitne pri speljevanju in polžjemu plazenju na semaforjih in v odbijač do odbijača prometu, na srečo pa se pri hitrostih obnaša precej bolje.

Najmanj samozavestno sem se med vožnjo aventadorja počutil na prometnih vaških cestah. Relacija med pozicijo v avtu in avtomobilovih ekstremnih mer se zarotita proti vozniku in ga v tvoji glavi naredita za širšega, kot dejansko je. Ok, poznam ta fenomen, problem je, da je avto že v osnovi neverjetno širok in dodatna mera prostora, ki ga nevrotično puščam na desni strani cestišča, pomeni da je nasproti vozeč promet dobesedno zastrašujoč. Napredek je nepredahoma prekinjen s strahom, da bom v hitro bližujočo fiat pando namestil katastrofalen čelni poljub. To je velik paradoks superšportnih avtomobilov. Avto z enormnim oprijemom in s pospeševalnimi karakteristikami frnikule v frači naj bi bil vozniku v največji užitek na vijugastih cestah. Vendar iskanje vse večje moči prinese večjo maso in seveda širino, kar pomeni, da je prijetna, slikovita podeželska cesta tista, kjer avtomobila ne moremo upravljati s samozavestjo. Večina resnično dobrih cest v Evropi je ozkih, preglednost pa je ponavadi na psu.

Na poti iz vasice Sant’Agata Bolognese se pred mano odpre širša zaplata asfalta. Veliki stvarnik Bog Yoda, kozmos mi sporoči: »Pohodi ga!« In sem ga. Pospeški so, seveda, apokaliptični in odpre se mi do sedaj neznani svet nenadnih in vprašljivih prehitevanj. Že pri 3,500 revolucijah ročične gredi se uveljavi temen, zlonamerni trušč dvanajstih valjev. Dvakrat potegni levi uheljček, pohodi plin in zgodi se nekaj čudovitega. Ko se preko Haldex štirikolesnega pogona četrte generacije moč prenese na asfalt, nosek za trenutek postane nervozen, ko se, kot več tisoč konjske ameriške specialke, avto želi povzpeti na zadnji dve kolesi, preden se ustali in spet ponuja slasten, mesnat krmilni občutek. Celotna izkušnja je bežna, intimen moment s kosom kovine in karbona.

Vožnja, v smislu vzmetenja, je precej groba, tudi v načinu Strada. Vendar je to sofisticirana togost, rojena iz rigidnosti monokoka in ne zgolj pregrobe nastavitve vzmetenja. Upoštevajoč, da je pravi superšportnik včasih enostavno neuporaben na navadni cesti, bi inženirji lahko podvoznje in vzmetenje enostavno nastavili za večje blažilne sposobnosti in bolj znosno izkušnjo. A potem to nekako ne bi bilo prav. Iskanje trdote in vztrajanje pri uporabi polnopravnega dirkalnega vzmetenja daje aventadorju kredibilnost in dovoljuje ekstravagance stilista. V kolikor aventador ne bi bil resno sposoben avtomobil, bi bil zgolj noviteta, še eno darilce za bogatega arabskega šejka. To je razlog, zaradi katerega obožujemo sofisticirane zapestne ure, čeprav jih nosimo samo za v službo.

Ko prevozim nekaj kilometrov, se nekoliko seznanim z oranžnim vragom, pritisnem knofek in na konzoli zasveti pet črk – S, P, O, R, T. Zgodi se vse, kar sem pričakoval, da se bo zgodilo in prehitim še nekaj fiat pand. Spet en mulc s polno ritjo v svetlo oranžnem lamborghiniju si nedvomno mislijo in ne zamerim jim, kako bi, ko pa preveč uživam. Odpravim se proti autostradi in proti robu bolonjske province. Ko jadram po avtocesti pri hitrosti 130km/h, razmišljam, da bi v času, ki ga imam na razpolago, lahko prišel vse do doma, a se streznim, ko si predstavljam, kako bi se na z izolirnim trakom prilepljene tablice odzvali obmejni carabinieri – »Eh, kdaj drugič«. Pri hitrosti se avto lepo umiri, najvišja moč skoraj sedemsto konj pa pomeni, da je v rezervi vedno dovolj moči. In to je tisto, kar pravzaprav želim vedeti, da imamo na zalogi več moči kot ostali. Na avtocesti povsem pozabim na slabo preglednost, saj je nepomembna, ko se ves promet pomika v isto smer in precej počasneje kot ti.

Aventador je sposoben proizvesti čisti delirij, ko to od njega zahtevate in občutek, ko sedite v njem kot potnik ali voznik, je čaroben. Na širokih cestah je upravljanje z njim lahkotno, podlago pred njim požira z avtoriteto. Na koncu poti pa vas venomer čaka bonbonček, ko odprete klasična Lambo vrata, stopite par korakov nazaj in se čudite njegovi sijajni obliki. Pravijo, da je oblikovan za podiranje rekordov stez, meni pa se zdi kot praznično doživetje. Če bi bil moj, bi ga odpeljal v Ivančno Gorico h gospodu Igorju Akrapoviču, da ven pomeče odvečno šaro in poskbri, da avto čimvečkrat bljuv modre plamene. Konec.