Janez Ajlec je tisti Slovenec, ki se lahko postavi, da je lastnik Mercedesovega Mclarna SLR. Lahko se pohvali kot lastnik največjega slovenskega družinskega podjetja AJM s tristo zaposlenimi. Mariborčan z bencinom v krvi je bil večkratni državni prvak z motornimi čolni v Jugoslaviji in ni čudnu, da ima v garaži tako zverino.
Gospod Janez, od kje vam želja po nakupu najbolj športnega mercedesa?
Že kot mladenič sem ob cesti opazoval mimovozeče avtomobile in si želel, da bi bil tudi sam enkrat lastnik takšnega avtomobila. Takrat je bilo avtomobilov malo in če bi ostal v Jugoslaviji, bi ga ne mogel kupiti kot mladenič. Zato sem se odpravil na delo v obljubljeno deželo – v Nemčijo. Moj prvi avto je bil opel commodore nato pa kadett rally, potem sem prešel na mercedes, katerega imam še danes.
Kako pa je prišlo do nakupa SLR-a ?
Moj tast me je opozoril, da bo Mercedes izdelal limitirano serijo superšportnika in me je navdušil nad njim. Pa sem si rekel, zakaj pa ne. Saj si ga zaslužim, celo življenje delam dve izmene. Poklical sem v Nemčijo in dali so mi možnost, da ga kupim. Z grofom Kageneckom, ki je bil prodajalec pri Maybachu, smo obiskali tovarno McLaren in se dogovorili za nakup. Priznam, da mi je v današnji krizi kar nerodno na cesto ob taki revščini. Pri nas je še vedno nekdo, ki pridno dela in zasluži denar, tretiran kot tajkun v negativnem smislu. Pri nas se delo in poštenje ne ceni.
Bili ste tudi dirkač z motornim čolnom. Katere dirke so se vam najbolj zapisale v spomin?
Bil sem res večkratni državni prvak in najlepše je bilo zmagati doma v Mariboru, lepo je bilo tudi na dirkah v Beogradu in v Nemčiji in Avstriji. Ni bilo lahko, saj za ta šport ni bilo denarja, vendar smo bili mladi in bilo je kljub temu lepo.
Ste uspešen podjetnik. Kako do poslovnega uspeha ?
Samo s trdim delom in pravim in smelim načrtom. Ko sva bila z ženo v Nemčiji, sva oba delala dve smeni. Prišla sva do nekaj denarja, odprla gostinski lokal in zaslužila denar. S kapitalom sva se vrnila domov in začela z gradbeništvom. Jaz sam in tudi žena sva vozila bager. Čez dan smo delali na gradbišču, zvečer smo servisirali stroje, da so bili drugi dan na gradbišču. Nato so mi na misel prišla okna in postali smo takrat prvi proizvajalec plastičnih oken. Vsem svetujem, da uspeh brez trdega dela ne obstaja.
