X3 na steroidih

BMW-jev X3 je v osnovi klasičen, udoben premium družinski potovalnik, seveda če je opremljen z dizelskim motorjem. Če pa na zadku nosi značko M in pod pokrovom motorja skriva bencinarja z več kot 500 konjskimi močmi, govorimo o pravem cestnem monstrumu, ki z udobjem nima nič skupnega.

Vprašanje za milijon dolarjev je torej, ali je takšen avtomobil sploh smiseln. Iz samega vidika racionalnosti in funkcionalnosti gotovo ne. A ker živimo v svetu, polnem ekstremov in kjer je drugačno moderno in zaželeno, BMW nudi svoji klienteli hibrid med prostornim družinskim potovalnikom in dirkaško usmerjenim modelom M3. Sam sicer nisem pristaš takšnih koktejlov, veliko raje se vozim v dejansko udobnem, dizelsko gnanem X3, ali pa v športnem M3, ki nudi prave dirkaške užitke. Dotični hibrid namreč zaradi kamnito trdega podvozja ni udoben v nobenem pogledu, zaradi teže preko dveh ton in visokega težišča tudi ne ponuja pristnih dirkaških občutkov. A kot rečeno, ne razmišljajo vsi racionalno, ker jim preprosto ni treba, zato ni bojazni, da takšen X3 v preobleki M ne bi našel svojega kroga kupcev.

Od povprečnega dizla ga ne bo težko ločiti, čeprav zadek z izjemo štirih izpušnih cevi, oblečenih v temno barvo, niti ne deluje pretežno nastopaško. Da je zadeva malo bolj resna, nakazuje značka M Competition, seveda obarvana v črnino, kot tudi vsi preostali zunanji detajli. Tako najdemo v črnino odete še obrobe stekel, ogledala in celotne ledvičke. Sprednji del za razliko od zadnjega veliko bolj očitno narekuje, da gre za pravo cestno pošast. Poleg črnih ledvičk z napisom X3 M, so tu še gromozanske odprtine v velikanskem športnem odbijaču, seveda z dodatki črnih detajlov. Črnina je zaščitni znak zunanjosti tega avtomobila in očitno nakazuje na temno plat njegovega karakterja.

ig4

ig3

ig5

V osnovi X3 M razvija 490 konjskih moči, takšen s pripisom Competition pa še 20 več. To pomeni, da v nosu 3,0-litrski šestvaljnik, ob pomoči dveh turbin, na vsa štiri kolesa pošilja kar 510 konjskih moči, kar je naravnost brutalno. Avtomobil je tako hiter kot blisk, do stotice se požene v štirih sekundah, a zaradi teže avtomobila in odlične zvočne izolacije občutka brutalnega pospeševanja ni mogoče občutiti, enostavno te ne prilima dovolj v sedež, kar pa seveda ne pomeni, da avtomobil ni ekstremno hiter. Namreč ko pogledaš na števec, vidiš, da si omejitev že zdavnaj prekoračil. Občutek brutalne moči tako začne strmo naraščati tam pri hitrostih nad 130 km/h, ko ob polnem plinu avtomobil vleče in vleče in navoru kar ni videti konca. Pri vsem tem je zvok dokaj zadržan oziroma bolj uglajen, ni tistega nastopaškega pompa in razbijanja, ki kriči vse naokrog in vleče nase pozornost že na daleč, kar mu po eni strani štejem v plus.

Voznik ima na izbiro tri različne programe podvozja, prav tako volana, menjalnika in stopalke za plin. Vsi imajo svojo tipko na osrednji medsedežni konzoli ob ne ravno najbolj ergonomični prestavni ročici M, kjer se nahaja tudi stikalo, s katerim dodatno odpremo lopute v izpušnem sistemu. Seveda si lahko voznik prednastavi poljubno konfiguracijo nastavitev podvozja, menjalnika, volana in stopalke za plin, ki so mu nemudoma na voljo preko tipk M1 in M2 na volanskem obroču.

Notranjost je BMW-jeva klasika, s sicer še ne z najnovejšimi posodobitvami interierja, kakršne že poznamo pri večjem X5, seriji 3 in nekaterih drugih. Izstopata predvsem športna sedeža M, z ogromno opore za celotno telo, ki bi po mojem mnenju lahko bila vseeno bolj udobna, če nam že podvozje ne prizanaša. Kar se tiče preostalih tehnoloških bonbončkov, so na voljo praktično vsi, od gretja sedežev in volana do upravljanja s kretnjami, odlične navigacije in varnostno-asistenčnih sistemov. Cena za monstrumski, neracionalni paket? 130 tisočakov in drobiž.

ig9

ig7

ig6

ig8