Vladar dirkalnih stez

Megane v različici R.S. je bil, je in bo gotovo še dolgo ostal eden izmed najbolj prepoznavnih cestno-dirkalnih hot-hatchov in nedvomno tudi eden izmed najboljših, o čemur pričajo številni rekordi na slovitem zelenem peklu.

In če smo pred časom ob testu tretje generacije Megana R.S. 280 zapisali, da je izgubil tisti pravi surovi športni karakter in hkrati pridobil na vsakodnevni uporabnosti, je različica Trophy v vseh pogledih ubranila čast preteklih generacij in tako Megane R.S. v inačici Trophy še vedno ostaja pravi sinonim za najboljše cestno-dirkalne stroje.

Za Trophy tretma, kjer R.S. dobi dodatnih 20 konjičev, skupno jih torej premore 300, športna sedeža Recaro, mehansko zaporo diferenciala, serijsko trše vzmetenje Cup in zavore Brembo, je treba odšteti dodatnih 4.300 evrov. Sliši se veliko, a je razlika med takšnim Trophyjem in »klasičnim« 280-konjskim R.S.-om ogromna, kot noč in dan, pa čeprav je tudi bolj civilni R.S. 280 imel opcijsko trše podvozje Cup. Trophy enostavno 300 konjev bolj suvereno in agresivno prenaša na cestno podlago, voznik pa ob tem dejansko čuti, kako hiter je avtomobil. Občutek v sedežu je namreč vrhunski, pospeševanje pa vsem prisotnim hitro vzame sapo. 1,8-litrski turbobencinar se odzove praktično nemudoma, medtem ko sem v klasični različici vseeno imel občutek, da se navor razvije z očitnim zamikom.

Razlike na karoseriji? Za začetek je nekoliko drugačna že sama barva avtomobila. Če je imel R.S. 280 bolj oranžen odtenek, ima tale 300-konjska zverina bolj strupeno rumenega, kot prava čebela, ki močno piči. Edina vizualna razlika je le še nalepka Trophy, skrita na notranjem delu prednjega odbijača. Tu se zgodba o vizualnih razlikah konča, praktično jih ni, zato laiki med njima ne bodo razlikovali.

ig5

ig2

ig4

ig3

Da gre vseeno za bolj kleno športno različico, nam povedo pravi školjkasti dirkaški sedeži Recaro s svojo atraktivno obliko, odeti v alkantaro in prešiti s kontrastnimi rdečimi šivi. Ob prvem stiku z njimi so se mi sicer vseeno zdeli za malenkost bolj udobni od tistih iz prejšnje generacije, ravno toliko, da se dosti lažje usedeš v njih, prav tako izstopiš, kar je pri prejšnji generaciji predstavljalo pravi mali napor. A vseeno svojo nalogo opravljajo vrhunsko, telo držijo kot pribito na mestu, medtem ko se med ovinki dogaja 300-konjski ples in krotenje tega čudovitega stroja. Ta avtomobil enostavno ima dušo in karakter, česar ob klasični različici R.S. preprosto nisem mogel zapisati.

Testnik je bil opremljen tudi s štirikolesnim krmiljenjem 4Control, pri čemer sistem poskrbi, da se zadnja kolesa pri nižjih hitrostih obračajo v nasprotno smer, pri višjih pa v isto kot prednja. S tem so Renaultovci poskrbeli za boljšo okretnost pri nižjih hitrostih in za boljšo vodljivost skozi hitro odpeljane ovinke.
Že ko stisneš na gumb za zagon motorja, v ozadju nemudoma zaslišiš močno hromenje, kakršnega 280-konjska različica ne pozna. Tej sem najbolj zameril ravno pomanjkanje športnega zvoka, medtem ko Trophy z njim postreže ob vsakem prevoženem metru. Kot otrok sem se počutil, ko sem vseskozi, najbolj pogosto v drugi prestavi, močno stisnil na plin, potem pa samo popustil stopalko in iz izpuha je tako glasno pokalo in streljalo, da se tega enostavno ne da opisati z besedami. Nasmešek na obrazu je zagotovljen, prav tako pogledi vseh mimoidočih. Nekateri s palci privzdignjenimi navzgor, spet drugi z grdimi pogledi, češ da ni primerno tako na glas razgrajati po mestnih ulicah. Seveda vse znotraj omejitev, niti ni treba voziti hitro in adrenalinsko, da bi nase vlekel pozornost z zvokom. Dovolj je že vožnja v prvi prestavi in preprost odmik noge s stopalke, ko so obrati nekje tam nad tremi tisočaki.

Poraba pri vsem tem rompompomu sploh ni pomembna, pa vseeno, dobrih 12 litrov je pil v času testa, pri čemer bi jo z bolj mirno vožnjo lahko spravil tudi pod 10 litrov, a potem vse skupaj enostavno izgubi smisel.

net4

net3

net2

net1